Med »orodji«, s katerimi si lahko podjetja pomagajo, da ostanejo likvidna, je tudi odstop terjatve ali tako imenovana cesija oziroma cesijska pogodba. Gre za poslovno prakso, ki zlasti manjšim podjetjem pogosto ni poznana, zato se velja o njej nekoliko bolj informirati.
Kaj je odstop terjatve?
V prvi vrsti ga ne smemo zamenjevati z odkupom terjatve, kjer podjetje A podjetju B proda terjatev do podjetja C – torej pride podjetje A hitreje do plačila, zmanjšanega za provizijo, saj zanj poskrbi podjetje B, ki nato počaka ali izterja plačilo od dolžnika (podjetja C). Prav tako odstop terjatve ne smemo zamenjevati z verižno kompenzacijo, v kateri podjetje A dolguje podjetju B, podjetje B podjetju C, to pa podjetju A, torej se dogovorijo za »krožno« plačilo. Odstop terjatve je nekaj povsem drugega. Kadar podjetju A dolgujemo, podjetje B pa dolguje nam, lahko terjatev brez soglasja podjetja B (torej našega dolžnika) prenesemo neposredno na podjetje A. Svoj dolg torej poplačamo tako, da naš dolžnik ne nakaže sredstev nam, temveč neposredno našemu upniku.
Kadar terjatev odstopimo, se za to ne dogovarjamo tripartitno, temveč se sklene dogovor neposredno med nami in našim upnikom. Svojega dolžnika zgolj obvestimo o doseženem dogovoru ter mu tako sporočimo, da svojega dolga ne do nas ne poravna na naš račun, temveč na račun drugega podjetja – tistega, ki mu dolgujemo sami. Pri tem ni nujno, da se znesek našega dolga ter dolga našega dolžnika ujemata, kajti z odstopom lahko poplačamo tudi zgolj del svojih obveznosti do našega upnika.
Vseh terjatev ni mogoče odstopiti
Odstop terjatev je namenjen »običajnim« poslovnim dolgovom, ki večinoma temeljijo na kupoprodajnih pogodbah (in nekaterih drugih), ne pa poplačilu dolgov vseh vrst, zato obligacijski zakonik jasno določa, kdaj ta ni dovoljen – tako ne moremo na primer odstopiti terjatev za preživnine, odškodnine zaradi poškodb, nepremoženjsko škodo in podobno.